Otroci poslušajo. Tudi takrat, ko mislimo, da ne.

Zakaj je zgled staršev pomembnejši od besed?

Na nogometnem igrišču so stali otroci. Tekli so, se trudili po svojih najboljših močeh, delali tudi napake, predvsem pa so se učili.

Ob robu igrišča so stali odrasli.

In kar je bilo tisto popoldne najbolj glasno, ni bil otroški smeh.

Bili so komentarji odraslih:

»Pa kaj delaš?!«
»Kako tega ne zadaneš?«
»Potisni ga!«
»Daj mu nazaj!«
»Spet sodnik!«
»To ni bil prekršek!«

Otroci ne poslušajo samo trenerja. Poslušajo tudi nas. Poslušajo, kako govorimo o drugih, kako govorimo o nasprotnikih, kako govorimo o sodnikih ter kako reagiramo, ko stvari niso po naše.

In iz tega se učijo veliko več, kot si mislimo.

Otroci se ne učijo samo iz naših besed

Lahko jim doma rečemo:

»Bodi prijazen.«

Potem pa ob igrišču žalimo sodnika.

Lahko jim govorimo:

»Ne žali drugih.«

Potem pa komentiramo druge otroke.

Lahko jih učimo samokontrole, potem pa sami izgubimo nadzor ob prvi sporni odločitvi.

Otroci poslušajo.

In še pomembneje – opazujejo.

Otroci z ADHD so pogosto še posebej občutljivi na zgled odraslih

Veliko otrok z ADHD ima težave z impulzivnostjo, regulacijo čustev, prenašanjem frustracij ter ustavljanjem svojih prvih odzivov.

Zato še toliko bolj potrebujejo odrasle, ki jim pokažejo:

• kako izgleda miren odziv,
• kako izgleda spoštljivo nestrinjanje,
• kako izgleda razočaranje brez žaljenja,
• kako izgleda jeza brez poniževanja.

Kje se začne nasilje?

Redko se začne pri velikih dogodkih.

Pogosto se začne že veliko prej.

Ko otrok večkrat sliši, da je treba zmagati za vsako ceno, da je poniževanje nekaj normalnega, da so napake razlog za posmeh ter da močnejši vedno zmaga.

Takrat se počasi oblikujejo predstave o odnosih. O moči. O spoštovanju. O tem, kako ravnati z ljudmi.

In potem se čudimo

Sprašujemo se:

• Zakaj otroci žalijo?
• Zakaj se izključujejo?
• Zakaj se norčujejo iz drugih?
• Zakaj tako hitro posežejo po agresiji?

Ampak otroci ne odraščajo samo ob naših navodilih.

Odraščajo ob našem vedenju.

To ne pomeni, da moramo biti popolni

Vsi smo kdaj jezni, razočarani ali preveč glasni.

Pomembno je, da se kdaj vprašamo:

• Kaj se moj otrok danes uči od mene?
• Kaj se uči o spoštovanju?
• Kaj se uči o napakah?
• Kaj se uči o ljudeh, ki razmišljajo drugače?

Ker nekega dne ne bo več stal na robu igrišča.

Stal bo med vrstniki.

In takrat bo uporabljal nekaj, kar je leta opazoval pri odraslih.

Veliko otrok z ADHD sliši, da se morajo naučiti regulacije.

Morda pa je eno najpomembnejših vprašanj tudi:

Kakšno regulacijo jim kažemo mi?

Ker otroci ne potrebujejo popolnih odraslih.

Potrebujejo odrasle, ki znajo pokazati, da je mogoče biti tekmovalen in hkrati spoštljiv. Da je mogoče biti jezen, ne da bi bil žaljiv. Da je mogoče izgubiti, ne da bi ponižali druge.

In morda se ravno tam začne preprečevanje nasilja.

Ne pri otrocih.

Pri nas, odraslih.

O avtorici

Sem pedagoginja in doktorska raziskovalka, ki piše o otrokovi regulaciji, razumevanju vedenja ter o tem, kako lahko odrasli v zahtevnih trenutkih ostanemo varna opora.