Ko je v glavi odprtih 37 zavihkov

Ste že kdaj odprli računalnik in ugotovili, da imate odprtih toliko zavihkov, da sploh ne veste več, katera stran predvaja zvok in katera se je pravkar osvežila?

Včasih imam občutek, da so naše glave zelo podobne takšnemu brskalniku.

Pri mnogih družinah, še posebej pri starših otrok z ADHD, se preobremenjenost staršev pogosto začne neopazno – z vedno več odprtimi “zavihki” v glavi in vedno manj prostora zase.

Eden od zavihkov razmišlja o službi. Drugi o otrokovih obveznostih. Tretji o tem, kaj bo za kosilo. Četrti o položnicah. Peti o tem, da bi morali poklicati zdravnika. Potem so tu še zavihek z neprebranimi e-sporočili, zavihek z načrti za prihodnost in tisti mali, skoraj neopazni zavihki, ki nas tiho opominjajo na vse, česar še nismo naredili.

In če ste starš otroka z ADHD, se število teh zavihkov pogosto še poveča.

Ko starševstvo prinese dodatne zavihke

Poleg običajnih vsakodnevnih obveznosti se pogosto pojavljajo še vprašanja:

• Ali sem danes dovolj pomagala svojemu otroku?
• Kako bo šlo v šoli?
• Kaj naj naredim ob naslednjem čustvenem izbruhu?
• Ali delam dovolj?
• Kaj sem spet pozabila?

Pogosto iščemo odgovore na vedenjske izzive, težave s koncentracijo ali čustvene izbruhe. Včasih pa so odgovori skriti tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Vedno več raziskav opozarja tudi na povezavo med črevesjem, mikrobiomom in delovanjem možganov. O tej temi sem pisala v članku »Ko otrok ne sodeluje, je morda odgovor v črevesju«, ki je med starši sprožil veliko razmišljanja.

Mnogi starši otrok z ADHD živijo v stanju nenehne pripravljenosti. Ves čas razmišljajo nekaj korakov naprej, predvidevajo morebitne zaplete in iščejo načine, kako otroku pomagati.

Sčasoma lahko postane občutek preobremenjenosti skoraj normalen.

Ni potrebno biti popolen

Ko postane vsega preveč, pogosto začnemo iskati načine, kako biti še bolj učinkoviti.

Nov planer.

Nova aplikacija.

Nov sistem organizacije.

Včasih nam to pomaga. Pogosto pa problem ni v pomanjkanju organizacije.

Problem je, da nosimo preveč stvari hkrati.

In da si redko dovolimo odložiti breme.

Prostor, ki ga potrebujemo

V zadnjih letih sem opazila nekaj zanimivega.

Veliko staršev ne potrebuje še enega nasveta.

Ne potrebuje še enega seznama opravil.

Ne potrebuje še enega občutka, da bi morali nekaj narediti bolje.

Potrebujejo prostor.

Prostor, kjer lahko povedo, da so utrujeni.

Prostor, kjer lahko priznajo, da ne vedo, kako naprej.

Prostor, kjer jim ni treba biti močni ves čas.

Prostor, kjer jih nekdo posluša brez obsojanja.

Tudi vi ste pomembni

Ko govorimo o ADHD, se največkrat osredotočamo na otroka.

To je razumljivo.

Vendar ob tem pogosto pozabimo na starše.

Na mame in očete, ki vsak dan vlagajo ogromno energije, ljubezni in potrpežljivosti.

Če imate občutek, da je v vaši glavi trenutno odprtih preveč zavihkov, naj vas spomnim na nekaj pomembnega:

Ni vam treba vsega nositi sami.

Ni vam treba čakati, da bo res težko, preden poiščete podporo.

In ni vam treba biti popolni, da bi bili dober starš.

Včasih je prvi korak že to, da si priznamo, da imamo dovolj.

In da si dovolimo za trenutek zapreti vsaj enega od tistih 37 zavihkov.

Kako pa je pri vas?

Če bi pogledali v svojo glavo kot v spletni brskalnik – kateri zavihek je trenutno najbolj glasen?

Je to skrb za otroka?

Šola?

Služba?

Odnosi?

Ali nekaj čisto drugega?

Če imate občutek, da je v vaši glavi trenutno odprtih preveč zavihkov, naj vas spomnim na nekaj pomembnega:

Ni vam treba vsega nositi sami.

Ni vam treba biti popolni.

In ni vam treba imeti odgovora na vsako vprašanje.

Včasih je dovolj že to, da si priznamo, da smo utrujeni in da potrebujemo trenutek zase.

Morda pa lahko že danes zaprete vsaj enega od tistih 37 zavihkov.